Strokovna recenzija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Strokovna recenzija (ang. peer review) je metoda kvalitativnega ekspertnega ocenjevanja. Gre za oceno novega strokovnega ali znanstvenega dela, ki jo podajo strokovnjaki z istega strokovnega področja. V znanosti naj bi predstavljala zagotovilo za kakovost in verodostojnost raziskovalnih del. Obstajata dve prevladujoči obliki ekspertnega ocenjevanja. Prva je strokovna recenzija člankov, v presojo predloženih uredništvu praviloma znanstvenih revij, pri čemer uredniški odbor najprej presoja o ujemanju vsebine članka z vsebinskim okvirjem revije, šele nato sledi ocena (metodološke) kvalitete dela, ki jo izvedejo recenzenti. V nekaterih primerih recenzenti izvedejo presojo članka tako z vsebinskega kot metodološkega vidika. Druga oblika metode se pojavlja pri postopkih evalvacije prijav za raziskovalno dejavnost. V tem primeru recenzenti na podlagi prijav ocenjujejo pričakovani doprinos k napredku stroke ali presojajo stopnjo usposobljenosti raziskovalne skupine za izvršitev raziskave. Na podlagi ocene recenzentov se prijaviteljem odobrijo sredstva za izvedbo raziskovalnega dela.[1]

Zgodovina

Prvi avtor, ki je opisal proces recenzije, je bil Ishap bin Ali Al Rahwi (854–931) iz današnje Sirije. V svojem delu Zdravniška etika je zapisal, da mora vsak zdravnik zagotoviti dva izvoda opisa zdravstvenega stanja bolnika. Po ozdravitvi ali smrti bolnika je enega od izvodov pregledala za to usposobljena komisija, ki je preverila ustreznost postopkov zdravljenja.

Z izumom tiska je porasla potreba po nadzorovanju vsebine publikacij. Od začetka izhajanja prve angleške znanstvene revije Philosophical Transactions leta 1665 je o ustreznosti člankov za objavo odločal le urednik (prvi: Henry Oldenburg). Začetki strokovne recenzije segajo v leto 1731, ko je Kraljeva družba iz Edinburga uvedla pregledovanje člankov s strani skupine usposobljenih znanstvenikov, ki so svoje strokovno mnenje podajali uredniku. Leta 1752 je omenjeni način recenzije prevzela tudi londonska Kraljeva družba.

Od sredine 19. stoletja je bila največja skrb uredništev zagotavljanje zadostnega števila znanstvenih člankov, ki jih je za objavo primanjkovalo. Strokovno recenzijo so tedaj prevzeli uredniški odbori, ki so občasno sodelovali s člani strokovnih komisij. Z vse bolj specializiranimi temami, ki so jih pokrivali znanstveni članki, pa se je povečala potreba uredništev po sodelovanju z zunanjimi sodelavci. Velik problem je predstavljalo zlasti razmnoževanje rokopisov, ki ni bilo mogoče do razvoja pisalnega stroja v devetdesetih let 19. stoletja. Z razvojem fotokopirnega stroja se je število rokopisov, namenjenih objavi, povečalo, zaradi česar se je povečala tudi potreba po strokovnem pregledovanju člankov.[2]

Konec 20. stoletja se je pojavila polemika o učinkovitosti strokovne recenzije, zaradi česar so bili v 90. letih organizirani trije simpoziji.

Postopek

Uredniki najprej ocenijo vsebinsko primernost, preverijo plagiatorstvo in etično odobritev predloženih člankov.[3] Sledi izbor dveh ali treh recenzentov, ki članek pregledajo tako s strukturnega vidika (ustreznost oblike, citiranje itd.) kot z metodološkega vidika (ustreznost analiz in interpretacije), medtem pa med seboj ne izmenjujejo mnenj o prispevku. Recenzenti urednikom lahko predlagajo zavrnitev neustreznega prispevka, v nekaterih primerih podajo predloge za izboljšanje z namenom, da avtorji poskusijo z vnovično predložitvijo prispevka, ustrezne članke pa bodisi brezpogojno sprejmejo bodisi predlagajo nekatere popravke. Namen strokovne recenzije ni zgolj preverjanje ustreznosti, temveč avtorjem nudi tudi povratno informacijo o njihovem delu, zato jim uredniki komentarje recenzentov posredujejo. Končno odločitev o objavi prispevka sprejmejo uredniki, pri čemer največkrat upoštevajo mnenje recenzentov. V primeru, da se predlogi recenzentov ne skladajo, lahko urednik pridobi mnenje dodatnega recenzenta.

Postopek evalvacije prijav za dodelitev sredstev za raziskovalno dejavnost je podoben recenziji člankov, vendar je v primeru prve za odločanje zadolžena komisija in ne zgolj urednik, v komisiji pa delujejo tudi drugi uslužbenci.[4] Odgovorna agencija izda javni razpis, na katerega se avtorji prijavijo. V zgodnjem preizkusnem procesu prijave ocenjuje recenzentska ekipa ustanove, ki jih nato pošlje zunanjim recenzentom. Le-ti podajo mnenje o ustreznosti za financiranje, njihovo komentar pa se posreduje prijaviteljem, ki lahko podajo dodatna pojasnila. Zbrana mnenja komisija na agenciji vnovično pregleda in odloči, ali se prijavi ugodi ali ne.[5]

Vrste recenzij

Glede na stopnjo anonimnosti v odnosu med recenzentom in avtorjem ločujemo tri vrste strokovnih recenzij:

  • Enojna slepa recenzija, pri kateri avtor ne ve, kdo je recenzent, identiteta avtorja pa je recenzentu znana. Prednost tovrstne recenzije je neobremenjenost recenzenta, njena glavna pomanjkljivost pa morebitna recenzentova pretirana kritičnost in izživljanje nad avtorjevim delom.
  • Dvojna slepa recenzija predpostavlja anonimnost tako avtorja kot recenzenta. Njena prednost je odpravljanje recenzentove pristranskosti do avtorja, kot njeno pomanjkljivost pa navajajo možnost, da recenzenti ugotovijo avtorstvo iz slogovnih značilnosti pisanja, področja raziskave ali iz samocitiranja.
  • Odprta recenzija je postopek, pri katerem so identitete vpletenih znane. Tovrstni postopek naj bi preprečil podajanje zlonamernih komentarjev in onemogočil plagiatorstvo. Glavna pomanjkljivost postopka je morebitna neodkritost recenzenta, ki se zaradi spoštovanja do vplivnih avtorjev vzdrži strožje presoje ali pa se jim celo dobrika.[6]

Kritika

Pristranskost

Pristranost recenzentov je lahko prisotna kljub težnji k objektivnim merilom ocenjevanja. Na izide recenzentskega postopka namreč lahko vplivajo tudi osebni interes, skupinska pripadnost in tekmovalnost. V nekaterih primerih recenzent pozitivno ocenjuje prispevek, če se strinja z avtorjevimi pogledi, nasprotno lahko prispevek zavrne zaradi nestrinjanja z njimi.[7]

Odkrivanje prevar in plagiatorstva

Po podatkih Elsevierjeve raziskave iz leta 2009 se večina anketiranih znanstvenikov strinja, da bi recenzentski postopek moral nuditi nadzor nad prevarami (79 %) in plagiatorstvom (81 %) v znanosti, vendar jih le dobrih 30 % meni, da je postopek v primeru ugotavljanja prevar (33 %) in plagiatorstva (38 %) dejansko učinkovit. Za učinkovito odkrivanje prevar bi po njihovem mnenju recenzenti potrebovali dostop do surovih podatkov in raziskavo ponoviti, kar bi pomenilo podaljšanje procesa in vodilo v odklanjanje recenzorstva. Alternativna rešitev bi bilo podpisovanje izjav o avtorstvu.[8]

Viri

  1. ↑ Matoh, R. (2012). »Peer review« in bibliometrijski indikatorji (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. (COBISS)
  2. ↑ Spier, R. (2002). The history of peer-review process. Trends in Biotechnology, 20(8), 357–358.
  3. ↑ Thistlethwaite, J. (2012) Peer review: purpose, process and publication. The Clinical Teacher, 9, 201–204.
  4. ↑ Oleinik, A. (2014). Conflict(s) of interest in peer review: its origins and possible solutions. Science and Engeneering Ethics, 20, 55–75.DOI: 10.1007/s11948-012-9426-z
  5. ↑ Matoh, R. (2012). »Peer review« in bibliometrijski indikatorji (magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. (COBISS)
  6. ↑ Peer review (b.d.) Sneto z naslova 30. 4. 2014: http://www.elsevier.com/reviewers/peer-review
  7. ↑ Oleinik, A. (2014). Conflict(s) of interest in peer review: its origins and possible solutions. Science and Engeneering Ethics, 20, 55–75.DOI: 10.1007/s11948-012-9426-z
  8. ↑ Mulligan, A. (2004). Is peer review in crisis? Perspectives in Publishing, 2, 1–6.

Glej tudi

Zunanje povezave

Elsevier. http://www.elsevier.com/reviewers/peer-review

Sense About Science: equipping people to make sense of science and evidence, Peer Review Survey 2009: http://www.senseaboutscience.org/data/files/Peer_Review/Peer_Review_Survey_Final_3.pdf

Sense About Science: equipping people to make sense of science and evidence http://www.senseaboutscience.org/data/files/resources/16/IDontKnowWhatToBelieve_web2011.pdf

Franc Mali in Janez Jug, Odprta vprašanja in dileme kvantitativnega in kvalitativnega ocenjevanja v znanosti. http://home.izum.si/COBISS/OZ/2006_4/html/clanek_06.html

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Strokovna_recenzija&oldid=4195463«