Urejanje strani John Wilkins

{{Infobox_Person 
| name        = John Wilkins
| residence   = 
| other_names = 
| birth_name  = 
| birth_date  = <!-- WD -->
| birth_place = <!-- WD -->
| death_date  = <!-- WD -->
| death_place = <!-- WD -->
| death_cause = 
| known       = 
| occupation  = <!-- WD -->
| title       = Warden of [[Wadham College, Oxford]], Master of [[Trinity College, Cambridge]], Secretary of the [[Royal Society]], [[Bishop of Chester]]
| term        = 
| predecessor = 
| successor   = 
| party       = 
| religion    = [[Church of England]]
| spouse      = [[Robina Cromwell]] ([[Oliver Cromwell|Oliverjeva]] sestra)
| partner     = 
| children    = brez
| parents     = 
| relations   = 
| footnotes   = 
}}

'''John Wilkins''', [[anglikanska cerkev|anglikanski]] duhovnik, filozof in pisatelj, ustanovitelj [[Kraljeva družba|Kraljevega društva]], Škof [[Chester]]ja od 1668 do smrti. * 1. januar 1614, † 19. november 1672.

Wilkins je eden redkih ljudi, ki so vodili koledž tako na [[Univerza v Oxfordu|Univerzi v Oxfordu]] kot na [[Univerza v Cambridgeu|Univerzi v Cambridgeu]]. Bil je polimat, četudi ni bil med pomembnimi  znanstvenimi inovatorji svojega časa. Veličina njegovega značaja se kaže v tem, da mu je uspelo zmanjšati politično napetost v Oxfordu v času [[angleško medvladje|medvladja]], da je ustanovil [[Kraljeva družba|Kraljevo družbo]] v nestrankarskih okvirih, kakor tudi v njegovem ponujanju roke verskim nekonformistom. Bil je eden izmed ustanoviteljev nove [[naravna teologija|naravne teologije]], skladne s tedanjo znanostjo.<ref>[[Alister E. McGrath]], ''A Scientific Theology: Nature'' (2001), p. 242.</ref>

Posebno je znan po svojem spisu Esej o realnem značaju in o filozofskemu jeziku (''An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language''), kjer je med drugim predlagal univerzalni jezik in decimalni merski sistem, podoben modernemu [[Metrični sistem enot|metričnemu sistemu]].

== Zgodnje življenje ==

Wilkins se je po vsej verjetnosti rodil v Canons Ashby, v [[Northamptonshire]]u. Njegov oče je bil zlatar in je umrl, ko je bil še mlad; njegova mati se je nato znova poročila - Wilkinsov polbrat je bil [[Walter Pope]]. Dedek po materini strani je bil puritanski vikar, [[John Dod]]. Šolal se je v Magdalen Hall (ki je pozneje postal [[Hertford College]]) v Oxfordu, kjer ga je poučeval [[John Tombes]]; diplomiral je 1631. (bakalavreat, B. A.), magistiral (M.A.) pa 1634.<ref name = DNB>''Dictionary of National Biography''</ref> Študiral je astronomijo z [[John Bainbridge|Johnom Bainbridgem]].<ref>Mordechai Feingold, ''Mathematical Sciences and New Philosophies'', p. 380 in Nicholas Tyacke (editor) ''The Histosry of the University of Oxford: Vol. IV Seventeenth-century Oxford'' (1997).</ref>

Po posvetitvi je Wilkins 1637. postal [[vikar]] v svojem domačem mestu [[Fawsley]]u, a je kmalu dal odpoved. Nato je postal kaplan 
Williamu Fiennesu, 1. vikontu Sayeja and Seleja ter Georgeu Berkeleyu, 8. baronu od [[Berkeley]]a. 1644. je postal kaplan princu [[Karel I. Ludvik Pfalški|Karlu I. Ludviku Pfalškem]] (nečaku kralja [[Karel I. Angleški|Karla I. Angleškega]]), ko je ta bil v Angliji. Ko je 1648. Karel Ludvik prevzel funkcijo [[Pfalška|pfalškega]] [[volilni knez|volilnega kneza]] (kar je bila posledica [[Vestfalski mir|vestfalskega miru]]), ga je Wilkins verjetno spremljal ob njegovi vrnitvi v [[Heidelberg]].

Wilkins je sodil v skupino učenjakov, ki so se zbirali okrog [[Charles Scarburgh|Charlesa Scarburgha]] ([[rojalisti]]čnega zdravnika, ki je prispel v London poleti 1646 po padcu Oxforda v roke parlamentarcev) in ki jih je družil interes za eksperimentalno filozofijo. V tej skupini so sicer bili še [[George Ent]], [[Samuel Foster]], [[Francis Glisson]], [[Jonathan Goddard]], [[Christopher Merrett]], [[John Wallis]], [[William Harvey]] ter [[Seth Ward]]. Skupino je opisal Wallis ter jo povezal s pfalškimi izgnanci. Med to skupino in Wilkinsovim Oxfordskim klubom so sicer res neizpodbitne povezave, a se te ljudi več ne šteje za soustanovitelje poznejše Kraljeve družbe.<ref>cf. [[Adrian Tinniswood]], ''His Invention So Fertile: A life of Christopher Wren'' (2001), pp. 23-4.</ref>

==V Oxfordu, Cambridgeu in Londonu==

Wilkins je 1648. postal rektor (warden) [[Wadham College, Oxford|Wadham Collegea]]. Koledž je pod njegovim vodstvom prosperiral, saj je Wilkins gojil politično in versko toleranco, ter v svoje vrste pritegnil mnoge nadarjene ljudi, med njimi tudi [[Christopher Wren|Christopherja Wrena]].<ref name="Wilkins, John 2004">"Wilkins, John." ''Oxford Dictionary of National Biography'' Oxford University Press. Sept 2004. Online edition</ref> Četudi je podpiral [[Oliver Cromwell|Oliverja Cromwella]], so mu mnogi rojalisti zaupali svoje sinove. Iz oxfordskih učenjakov, ki so se zanimali za eksperimentalno znanost, je sestavil pomembno skupino (t. i. Oxforski klub), ki se je dokončno konstituiral 1650 (statut, pravila). Poleg ljudi iz londonske skupine (Goddard, Wallis, Ward, Wren - mladi Scarburghov protežiranec) so mu (po pričevanju [[Thomas Sprat|Thomasa Sprata]]) pripadali še [[Ralph Bathurst]], [[Robert Boyle]], [[William Petty]], [[Lawrence Rooke]], [[Thomas Willis]], in [[Matthew Wren]] <ref>Margery Purver, ''The Royal Society: Concept and Creation'' (1967), p. 205.</ref> Postopoma se je skupini pridružil tudi [[Robert Hooke]].

1656. je poročil Robino French, rojeno Cromwell, najmlajšo sestro [[Oliver Cromwell|Oliverja Cromwella]], vdovo Petra Frencha, kanonika Kristusove cerkve v Oxfordu (Christ Church, Oxford), ki je umrl 1655.  Wilkins se je s tem postal del najvišjega sloja nove parlamentarne družbe, par pa je tudi lahko uporabljal sobe v Palači Whitehall. Malo pred svojo smrtjo 1659. je Oliver Cromwell Wilkinsu priskrbel novo imenovanje za ravnatelja (Master) [[Trinity College, Cambridge|Trinity Collegea v Cambridgeu]].<ref>[http://www.trin.cam.ac.uk/index.php?pageid=172 The Master of Trinity]</ref> Imenovanje je potrdil tudi poznejši [[Lord Protektor]], Richard Cromwell. Wilkins se je tam spoprijateljil z [[Isaac Barrow|Isaacom Barrowom]].<ref>Mordechai Feingold, ''Before Newton: The Life and Times of Isaac Barrow'' (1990), pp. 52-3.</ref>

Wilkins je aktivno sodeloval v srečanjih učenjakov (glej zgoraj), ki so pozneje prerasla v [[Kraljeva družba|Kraljevo družbo]], bil eden njenih ustanovnih članov, izvoljen je bil tudi za njenega sekretarja (funkcijo si je delil s [[Henry Oldenburg|Henryjem Oldenburgom]], ki ga je spoznal v Oxfordu 1656).<ref name="Wilkins, John 2004"/><ref>Daniel Garber, Michael Ayers (editors), ''The Cambridge History of Seventeenth-century Philosophy'' (2003) Volume II, p. 1455.</ref>

Ob restavraciji kraljestva 1660, so nove oblasti Wilkinsu odvzele položaje, ki jih je zasedel pod Cromwellom, zavzel pa je druge položaje znotraj anglikanske cerkve: tako je postal prebendar Yorka in pastor-rektor [[Cranford]]a v [[Middlesex]]u. Leta 1661 je bil nato degradiran v pridigarja v [[Gray's Inn]], prebival pa je pri svojem prijatelju [[Seth Ward|Sethu Wardu]]. 1662 je postal vikar v [[London]]u v [[St Lawrence Jewry]]. Veliko škodo je utrpel v [[Veliki londonski požar|velikem londonskem požaru]] 1666, ko je zgorelo poslopje vikariata, z Wilkinsovo knjižnico in znanstvenimi instrumenti vred.<ref>Wright-Henderson: The Life and Times of John Wilkins, str. 108 http://www.gutenberg.org/files/26674/26674-h/26674-h.htm</ref>

== Škof ==

Leta [[1666]] je postal vikar v [[Polebrook]]u (Northamptonshire), leta [[1667]] prebendar [[Exeter]]ja ter naslednje leto prebendar Katedrale Svetega Pavla in škof [[Chester]]ja.

Do tega položaja je prišel zahvaljujoč vplivu [[George Villiers, drugi vojvoda Buckinghamski|Georgeu Villiersu]], drugemu [[vojvoda|vojvodi]] [[Buckingham]]skemu. Slednji je glede tedanjih verskih sporov zagovarjal ''razumevanje'' (t. i. »comprehension«), pristop, ki še ni [[verska toleranca]], je pa usmerjen v prostovoljno pripojitev [[prezbiterijanci|prezbiterijancev]] k anglikanski cerkvi (Church of England) z miroljubno obliko pogajanj in dogovora. Wilkins je bil podobnega mnenja<ref>N. H. Keeble, ''The Restoration: England in the 1660s'' (2002), p. 123.</ref>, zato ga je Villiers podpiral. Wilkins je namreč s simpatijami sprejel upravičenje [[John Humfrey|Johna Humfreya]] o ponovni ordinaciji [[William Piers|Williama Piersa]], ki je že bil posvečen s strani prezbiterijanskega 'classis'.<ref>''Dictionary of National Biography'', article Humfrey, John.</ref>

Ob svoji posvetitvi je Wilkins v nagovoru zavrnil uporabo [[kazensko pravo|kazenskih]] določil zoper heterodoksijo ter obenem skušal zbrati podporo ostalih zmernih škofov, da bi se dogovorili, katera odstopanja bi lahko dopustili nekonformističnim vernikom.<ref>John Marshall, ''Locke and Latitudinarianism'', p. 257; V: Richard W. F. Kroll, Richard Ashcraft, Perez Zagorin (editors), ''Philosophy, Science, and Religion in England, 1640-1700'' (1991).</ref> 1668. je prišlo do resnega napora, da bi zagotovili ureditev v duhu 'razumevanja', ko so se sestali [[William Bates (1625-1699)|William Bates]], [[Richard Baxter]] and [[Thomas Manton]] na strani nekonformistov ter Wilkins in [[Hezekiah Burton]] na strani [[anglikanska cerkev|anglikanske cerkve]]. Wilkins je menil, da bi se prezbiterijanci lahko vključili v anglikansko cerkev, medtem ko bi neodvisni separatisti ostali zunaj. Dogovori so propadli pozno poleti - Manton je krivil [[John Owen (theologian)|Johna Owena]] za spletkarjenje neodvisnih z Georgeom Villiersom za splošno [[strpnost|toleranco]], Baxter pa je obtoževal Lordsko zbornico (House of Lords).<ref>William M. Lamont, ''Richard Baxter and the Millennium'' (1979), p. 220.</ref>

== Dela ==

Zgodnja znanstvena dela o Luni in o novem planetu so bolj poljudnega značajo in se navezujejo na publikacije [[Francis Godwin|Francisa Godwina]]. 1641 izide anonimna razprava Merkur ali Skrivnost in urni sel (''Mercury, or The Secret and Swift Messenger''), krajše delo o [[kriptografija|kriptografiji]]; verjetno je nastalo pod vplivom Godwinovega ''Nuncius inanimatus'' iz 1629.<ref>http://www.1911encyclopedia.org/Francis_Godwin</ref>

Prvi del Matematične magije opisuje tradicionalne mehanične naprave (npr. [[vzvod]]), drugi, bolj spekulativni del pa [[stroj]]e. Wilkins se v tem delu med drugim opira tudi na dela [[Guidobaldo del Monte|Guidobalda del Monta]] in [[Marin Mersenne|Marina Mersennea]].<ref>{{Navedi splet |url=http://faculty.ed.uiuc.edu/westbury/paradigm/fauvel1.html |title=arhivska kopija |accessdate=2010-08-09 |archive-date=2009-08-13 |archive-url=https://web.archive.org/web/20090813150013/http://faculty.ed.uiuc.edu/westbury/paradigm/fauvel1.html |url-status=dead }}</ref> Prav tako se sklicuje na Godwinovo delo Človek na Luni (''The Man in the Moone''), ko obravnava letenje s pomočjo ptic.<ref>http://www.newberry.org/renaissance/conf-inst/2007proceedings.pdf {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20090224234027/http://www.newberry.org/renaissance/conf-inst/2007proceedings.pdf |date=2009-02-24 }}, p. 25.</ref>

''Ecclesiastes'' (1646) je teološki priročnik za duhovnike, ki obravnava komentiranje [[Biblija|Biblije]]. Wilkins je v njem analiziral celotno polje dostopnih bibličnih komentrarev, poleg tega je zagovarjal preprost stil v pridiganju, namesto prazne retorike in [[sholastika|sholastike]] priporoča bolj naposreden in čustven nagovor.<ref>Richard Foster Jones, ''The Seventeenth Century: Studies in the History of English Thought and Literature from Bacon to Pope'' (1951), p. 78.</ref><ref>Paul Goring, ''Rhetoric of Sensibility in Eighteenth-century Culture'' (2005), p. 37.</ref> Delo je bilo precej popularno in je doživelo več naklad. Pomembno je tudi zato, ker se Wilkins v njem odmakne od [[Cicero]]nskega sloga pridige in ker izvrši prehod v pomenu [[elokucija|elokucije]] v smeri modernega smisla glasovne produkcije.<ref>I. M. Green, ''Print and Protestantism in Early Modern England'' (2000), p. 109.</ref><ref>Theresa Enos (editor), ''Encyclopedia of Rhetoric and Composition: Communication from Ancient Times to the Information Age'' (1996), p. 764.</ref>

1668. je izdal svoje najbolj odmevno delo, Esej o realnem značaju in o filozofskemu jeziku (''An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language''), kjer je opisal svoj sintetični univerzalni jezik, ki bi naj zamenjal latinščino. Ta univerzalni jezik naj bi bil povsem nedvoumen, tako da bi učenjaki in filozofi lahko komunicirali brez nepotrebnih nesporazumov, ki izvirajo iz večpomenskosti besed.<ref>[http://www.alamut.com/subj/artiface/language/johnWilkins.html The Analytical Language of John Wilkins] from alamut.com</ref> Pri svojem leksikografskem delu je veliko sodeloval s škofom [[William Lloyd (škof)|Williamom Lloydom]].<ref>{{Navedi splet |url=http://helmer.aksis.uib.no/batmult/Natascia-final-report.htm |title=arhivska kopija |accessdate=2010-08-09 |archive-date=2006-10-14 |archive-url=https://web.archive.org/web/20061014145349/http://helmer.aksis.uib.no/batmult/Natascia-final-report.htm |url-status=dead }}</ref> V tesni povezavi s tem projektom je tudi njegov predlog racionalizacije znanstvenega opazovanja z decimalnim merskim sistemom<ref>[http://news.bbc.co.uk/player/nol/newsid_6890000/newsid_6898200/6898274.stm?bw=nb&mp=wm&news=1&ms3=10 Metric system 'was British'] - from the BBC video news</ref> (v nasprotju z neke vrste dvanajstiškim angleškim merskim sistemom).

Medtem ko se je njegova zamisel o merskem sistemu povsem realizirala že v [[19. stoletje|19. stoletju]] z [[Metrični sistem enot|metričnim sistemom]], ki je osnova [[Mednarodni sistem enot|Mednarodnega sistema enot]], pa Wilkinsov univerzalni jezik ni doživel podobne usode. Lahko pa v [[neopozitivizem|neopozitivističnih]] poskusih logične [[formalizacija|formalizacije]] (znanstvenega) jezika v [[20. stoletje|20. stoletju]] prepoznamo odmev te intence.

=== Seznam Wilkinsonovih del ===
[[Image:Wilkins - Mathematical magick, 1691.tiff|thumb|''Mathematicall magick'', 1691]]

*''The Discovery of a World in the Moone'' (1638)<ref>[http://www.independent.co.uk//eceRedirect?articleId=27752&pubId=55 Cromwell's moonshot: how one Jacobean scientist tried to kick off the space race] from ''[[The Independent]]''</ref><ref>[http://www.positiveatheism.org/hist/brunof14.htm The Discovery of a World in the Moon] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20061119125436/http://www.positiveatheism.org/hist/brunof14.htm |date=2006-11-19 }} from http://www.positiveatheism.org</ref>
*''A Discourse Concerning a New Planet'' (1640)
*''Mercury, or the Secret and Swift Messenger'' (1641), prva knjiga v angleščini o [[kriptografija|kriptografiji]]
*''Ecclesiastes'' (1646)
*''Mathematical Magick'' (1648)
*''A Discourse Concerning the Beauty of Providence'' (1649)
*''A discourse concerning the gift of prayer: shewing what it is, wherein it consists and how far it is attainable by industry'' (1651)
*''Vindiciae academiarum'' (1654), with Seth Ward
*''An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language'' (London, 1668)
*[http://www.archive.org/details/principlesanddu01lloygoog ''Of the Principle and Duties of Natural Religion''] (London, 1675).

== Opombe ==
{{seznam_referenc}}

{{normativna kontrola}}

{{DEFAULTSORT:Wilkins, John}}
[[Kategorija:Angleški filozofi]]
[[Kategorija:Angleški pisatelji]]
[[Kategorija:Angleški znanstveniki]]
[[Kategorija:Anglikanci]]
[[Kategorija:Člani Kraljeve družbe]]