Urejanje strani John Stewart Bell

{{infopolje Znanstvenik
| image   = 
| caption = John Stewart Bell, julij 1988
| fields = [[fizika]]
| alma_mater = [[Univerza v Birminghamu]]
| known_for = [[Bellov izrek]]
}}

'''John Stewart Bell''' [džón stúart bél], [[Irci|irski]] [[fizik]], * [[28. junij]] [[1928]], [[Belfast]], [[Severna Irska]], † [[1. oktober]] [[1990]], Belfast.

== Življenje in delo ==

Bell je diplomiral dvakrat, iz [[eksperimentalna fizika|eksperimentalne fizike]] leta 1946 in [[matematična fizika|matematične fizike]] leta 1949. Deloval je pri izdelavi [[atomski reaktor|atomskih reaktorjev]] in [[pospeševalnik]]ov v [[Melvern]]u in [[Harwell]]u. Do leta 1953 je modeliral poti nabitih [[osnovni delec|delcev]] skozi pospeševalnike. Brez pomoči [[računalnik]]ov je delo zahtevalo dobro poznavanje fizikalnih načel in veliko mero izkušenosti. Pri tem je bil zelo uspešen. Od leta 1953 do 1954 je proučeval [[kvantna teorija polja|kvantno teorijo polja]] na [[Univerza v Birminghamu|Univerzi v Birminghamu]]. Leta 1954 se je poročil z Mary Ross. [[doktorat|Doktoriral]] je leta 1956 na Univerzi v Birminghamu. Od leta 1960 je delal v Evropskem središču za jedrske raziskave [[Evropska organizacija za jedrske raziskave|CERN]] v [[Ženeva|Ženevi]], pred tem pa je bil CERN-ov svetovalec pri izdelavi protonskega [[sinhrotron]]a.

Najbolj znano [[znanstveno delo|delo]] je objavil leta 1969 skupaj z [[Roman Jackiw|Jackiwom]] v italijanski strokovni fizikalni [[revija|reviji]] ''Il Nuovo Cimento'' o pojavu, ki ga je podrobno proučil [[Stephen Adler|Adler]] in se imenuje Bell-Jackiw-Adlerjeva anomalija. V tem času se po teoriji nevtralni [[pion]] ne bi smel razpasti na dva [[foton]]a, kar so opazili pri [[meritev|merjenjih]]. Bell, Jackiw in Adler so uspeli teoretično pojasniti opazovane razpade z dodatnimi »anomalnimi« členi, ki so izhajali iz divergenc kvantne teorije polja. Pogoj za »anomalnost«, ki bi uskladil teorijo s preskusi, je bil, da je bila vsota [[električni naboj|električnih nabojev]] osnovnih [[fermion]]ov enaka nič. To je hkrati nakazovalo, da imajo [[kvark]]i tri [[barvni naboj|barve]], kar je danes že del [[standardni model|standardnega modela]]. Prva družina osnovnih fermionov je vsebovala [[elektron]] z nabojem -1, [[nevtrino]] brez naboja in tri barve kvarkov z naboji 2/3 in -1/3. Če bi imel kvark samo eno barvo, bi bila vsota nabojev enaka -2/3 in ne enaka nič.

Bell je leta 1967 predlagal, da bi [[šibka jedrska sila|šibke jedrske interakcije]] opisali z umeritveno teorijo. Njegovi misli je sledil njegov sodelavec [[Martinus Justinus Godefriedus Veltman|Veltman]]. Veltmanov raziskovalni študent [[Gerardus 't Hooft|'t Hooft]] je kasneje pokazal, da lahko v umeritveni teoriji »[[renormalizacija|renormalizirajo]]«, oziroma se znebijo neželenih [[neskončnost|neskončnih]] količin. To je zahtevalo [[masa|mase]] za delce, ki so danes znani kot [[bozon W|W]] in [[bozon Z|Z bozoni]] in nosijo šibko jedrsko silo. Standardni model [[fizika osnovnih delcev|fizike delcev]] temelji na umeritvenih teorijah. Veltman in 't Hooft sta s tega področja prejela [[Nobelova nagrada za fiziko|Nobelovo nagrado za fiziko]] leta 1999.

Leta 1964 je Bell napisal članek o [[paradoks EPR|paradoksu EPRB]], [[miselni preskus|miselnem preskusu]] iz leta 1935, in začuda kot [[Albert Einstein|Einsteinov]] pristaš pokazal, da je bil Einstein v zmoti. Hotel je prav nasprotno pokazati, da ima Einstein prav. V članku, ki je izšel šele leta 1966 v ''[[Reviews of Modern Physics]]'', je ovrgel tudi [[John von Neumann|von Neumannov]] dokaz iz leta 1932, da v kvantni teoriji ne more biti skritih spremenljivk. Tukaj se je naslonil na osamljeno delo [[Louis-Victor Pierre Raymond de Broglie|Louisa de Broglieja]] in [[David Bohm|Bohma]], ker je von Neumannova knjiga z dokazom izšla v angleščini šele leta 1955. O skritih spremenljivkah je bral že v študentskih letih in ga je zanimal dokaz, da skrite spremenljivke ne morejo obstajati. De Broglie in Bohm sta pokazala, da skrite spremenljivke sodijo v kvantno fiziko, še posebej lege delcev. [[de Broglie-Bohmova teorija|Njuna teorija]] je znana tudi kot vzročna interpretacija kvantne teorije. Zavračala sta jo tako Einstein kot [[Niels Henrik David Bohr|Niels Bohr]].
[[Slika:UrnGraveJohnStewartBell-CimetiereSaintGeorgeGeneva RomanDeckert26092024-02.jpg|sličica|Grob z žaro 2024 (desno).]]
V letu 1972 je Bell postal član [[Kraljeva družba|Kraljeve družbe]] v Londonu. Leta 1988 je prejel [[Diracova medalja in nagrada|Diracovo medaljo in nagrado]] [[Fizikalni inštitut|Fizikalnega inštituta]] (IoP) in leta 1989 [[Heinemanova nagrada|Dannie Heinemanovo nagrado]] za [[matematična fizika|matematično fiziko]] [[Ameriško fizikalno društvo|Ameriškega fizikalnega društva]], predlagali pa so ga tudi za [[Nobelova nagrada za fiziko|Nobelovo nagrado za fiziko]], vendar je ni prejel.

Njegove posmrtne ostanke so kremirali. Žara z njegovim pepelom je bila pokopana v kolumbariju Cimetière de Saint-Georges v Ženevi.

Andrew Whitaker z Oddelka za čisto in uporabno fiziko, Univerze Queen's iz Belfasta piše izčrpen Bellov življenjepis.

== Glej tudi ==

* [[Bellov izrek]]
* [[Bellov paradoks vesoljske ladje]]
* [[Bellovo stanje]]
* [[kvantna prepletenost]]
* [[neenakost CHSH]]

== Sklici ==

{{sklici|3}}

{{-}}

{{Heinemanova nagrada}}
{{Hughesova medalja}}

{{normativna kontrola}}

{{DEFAULTSORT:Bell, John Stewart}}

[[Kategorija:Irski fiziki]]
[[Kategorija:Irski univerzitetni učitelji]]
[[Kategorija:Irski akademiki]]
[[Kategorija:Doktorirali na Univerzi v Birminghamu]]
[[Kategorija:Predavatelji na Univerzi v Birminghamu]]
[[Kategorija:Člani Kraljeve družbe]]
[[Kategorija:Prejemniki Hughesove medalje]]
[[Kategorija:Prejemniki Heinemanove nagrade]]